Študij germanistike me je popeljal v svet. Natančneje v Bremen. Nemčija, kakopak. Kot Erasmus študent sem odšel na izmenjavo in že po nekaj tednih vedel, da bo Nemčija moj drugi dom. Po enoletni izmenjavi sem se vrnil v Slovenijo, kjer sem zaključil vse izpite. Natanko 365 dni kasneje sem se kot štipendist DAAD-ja vrnil v Bremen, kjer sem spisal diplomsko delo na temo Thomasa Bernharda. Nemška književnost je bila moj glavni motivator, zakaj sem se odločil za študij germanistike. Kmalu zatem sem v Bremnu vpisal še študij filozofije in pedagogike.
Sedaj sem zaposlen na Univerzi v Bremnu, natančneje v mednarodni pisarni, kjer vodim projekte, namenjene mednarodnim študentom. Biti zaposlen v nemški državni upravi je svojevrstna izkušnja. Kafka je to še kako dobro vedel, saj se v primežu z birokracijo pogosto spomnim njegovih tragičnih figur. A nikar se ne ustrašite, delo je vse prej kot nevarno, tudi v birokraciji delajo prijetni ljudje.
Prav tako pa kot učitelj nemščine poučujem v zasebni jezikovni šoli. Poučevanje razumem kot osebnostno zapolnitev. In to učenci, ki so, mimogrede, približno istih let, tudi čutijo.
Naj vam kot zanimivost prišepnem, da sem obe službi dobil z diplomo iz germanistike. In nadalje – delo in študij v Nemčiji sta mi omogočila, da spoznavam ljudi in prijatelje iz vseh kontinentov. V šali si včasih rečem, da je svet prišel do mene in ne obratno. Zaključil bi rad z osebnim citatom in apelom na bodoče germaniste : »Neguj bližino tujine, Walter. Kajti tujina, šele tujina, Walter, ti bo razprla tvojo votlino dojemanja sveta, tujost v lastni eksistenci.« (M. M., iz še nedokončanega romana)