Umetniki, razstave in institucije v Združenih državah 1890−1918
Značilnost Združenih držav je bila napetost med željo po prilagajanju evropskim standardom (predvsem francoskim), tako akademskim /tradicionalnim kot secesijskim /naprednim, in željo po spodbujanju edinstvenega ameriškega načina vizualnega izražanja. Svetovni sejem leta 1893 v Chicagu, še posebej pa Armory Show v New Yorku leta 1913 sta v Združene države prinesla sodobno umetnost in imela izjemen vpliv na umetnike in občinstvo. Prav tako pomembne pa so bile tudi zasebne pobude: zbiralci, kot sta bila Harry Havemeyer in Gertrude Stein, ter galeristi, kot je bil fotograf Alfred Stieglitz, so ameriškemu občinstvu predstavili sodobne trende evropske umetnosti, medtem ko so si umetniki šole Ashcan prizadevali ustvariti edinstven ameriški vizualni jezik brez tujih vplivov.
Umetniki, razstave in institucije v Skandinaviji 1890−1918
Po pariški Svetovni razstavi leta 1889 so napredni skandinavski umetniki zapustili udobno izseljensko skupnost v Parizu in začeli doma razvijati nacionalne umetniške šole. Njihova prizadevanja so navdušeno podprli domači družbeno napredni meščanski intelektualci, uradna vladna podpora pa je bila različna. Medtem ko so Švedi leta 1885 ustanovili opozicijsko Zvezo umetnikov, katere zgodnje razstave so bile finančni in kritiški uspeh (za razliko od razstav impresionistov) in ki je organizirala tudi neuradno sodelovanje Švedske na Svetovnih sejmih leta 1889 in 1900 v Parizu ter leta 1893 v Chicagu, so danski secesijski umetniki (Svobodna razstava) pridobili vladno podporo že na samem začetku leta 1891. Na Finskem in Norveškem, ki leta 1890 še nista bili neodvisni državi, so bile razmere drugačne, a do leta 1918 so vsi uporniški umetniki, ki so v matičnih državah ustanavljali nacionalne šole, utrdili svoj sloves.