Po pravici povedano se mi zdi čudno, kadar me kdo spomni, da sem po izobrazbi germanistka. Jezik se mi nikoli ni zdel cilj, temveč le sredstvo in mogoče zaradi tega svoj študij nemščine v Ljubljani ves čas nekako potiskam v ozadje kot nekaj, kar je bilo pač treba opraviti, ampak … Toda pri tem sem strašno nepravična, saj mi je ravno nemščina spremenila življenje. A ne le zato, ker sem na poletnem tečaju v Weimarju sredi študija spoznala svojega moža, s katerim že petindvajset let živim v Barceloni. Tam sem se potem naučila še dveh jezikov, katalonščine in španščine, doktorirala iz literarne teorije, začela prevajati in pisati in sčasoma se je tega res nabralo kar nekaj. A nemščina mi je ostala kot neka trdna podlaga, ozadje, dokaz, da si je znanje dejansko mogoče pridobiti z voljo, z marljivostjo, z malo sreče in z veliko navdušenja, ki ga je treba vložiti v vsak projekt. Če dobro pomislim v četrt stoletja, odkar živim na drugem koncu Sredozemlja, nisem bila v nemško govorečih deželah dlje kot mesec dni, če seštejem vse zasebne in profesionalne obiske. Nemščina nikoli ni postala zame živ jezik, a mi je vseeno čudovito služila za veliko izjemnih izkušenj. Tisto, česar sem se v Ljubljani naučila vglavnem iz knjig, je bilo dovolj, da sem leta 2007, ko je bila Katalonija kot prva dežela brez lastne države povabljena kot častni gost na Frankfurtski knjižni sejem, uredila obsežno monografijo o katalonsko-nemških odnosih Grenzen sind Strassen, v kateri je sodelovalo več kot sto strokovnjakov, prevajalcev in literarnih avtorjev iz obeh dežel. Je torej jezik, ki mi je služil kot motor za potovanje v daljne kraje, tja, kamor ne more vsak. Še vedno se iz čisto vsakega potovanja čez katero od nemških/avstrijskih/švicarskih letališč vrnem z vsaj eno knjigo v žepu. In ko se takole letalo dviga v oblake in se zatopim v besedilo, si mislim: No, tega sem se pa res naučila … In tega zaupanja vase, te želje po znanju se ne da improvizirati, to je zasluga tistih, ki so nas spremljali pri prvih korakih.