Govor Angele Merkel ob uvedbi izrednih razmer so prevedli študentje 3. letnika Nemcistike pri izbirnem predmetu Prevajanje v slovenščino, dr. Lars Felgner pa je ob njem napisal retorično analizo. Vabljeni k branju! 

Analiza govora Angele Merkel - dr. Lars Felgner

Prevod govora Angele Merkel v slovenščino - študentje 3. letnika Nemcistike

Dr. Lars Felgner

Fürsorge heißt jetzt Abstand halten  ̶  Merkels allerletzte Warnung

 

Eine rhetorische Analyse der denkwürdigen Fernsehansprache von Bundeskanzlerin Angela Merkel am 18. März 2020

Als Auslandsdeutscher und Rhetoriker verfolge ich nun schon seit 15 Jahren die Reden, die die deutsche Bundeskanzlerin in meiner alten Heimat hält. Allein schon die Tatsache, dass sich Merkel vor knapp einer Woche in einer Fernsehansprache direkt ans Volk wandte, das tut sie sonst nur am Silvesterabend, gleicht einer Sensation und zeigt den Ernst der Corona-Lage. Selbst im Krisenjahr 2015, auf dem Höhepunkt der Flüchtlingsproblematik, hatte sie die Deutschen nicht in einer Rede an die Nation angesprochen, sondern ihre vielkritisierte Politik der offenen Grenzen lieber in Pressekonferenzen oder Talkshows verteidigt. Merkel hat den Schalter also nun endgültig auf absoluten Krisenmodus umgelegt.

Wollte man den Inhalt dieser Rede auf eine knappe Formel bringen, so könnte diese aus Merkels Perspektive lauten: Es ist ernst. Dies ist mein letzter Aufruf an die Bürger Deutschlands. Wenn diese Mahnung nicht fruchtet, wird die Regierung zu härteren Maßnahmen greifen müssen. Doch als studierter Rhetoriker kann ich mich mit so einem verkürzten Fazit natürlich nicht zufriedengeben und werde daher im Anschluss einen genaueren analytischen Blick auf einige Passagen dieser, für Merkels Verhältnisse, ungewöhnlich emotionalen, ja streckenweise sogar pathetischen Rede werfen

 

Merkel schien zu dem Zeitpunkt, als sie diese Rede hielt, noch an die Vernunft der Menschen zu glauben, an die sie durch Aussagen wie die folgende appelliert: „Ich glaube fest daran, dass wir diese Aufgabe bestehen, wenn wirklich alle Bürgerinnen und Bürger sie als IHRE Aufgabe begreifen.“ Alle Menschen in Deutschland müssten nun endlich kapieren: „Im Moment ist nur [sozialer] Abstand Ausdruck von Fürsorge.“ Dieser Appell ans Gewissen scheint leider bei vielen, vor allem jungen Deutschen keine Wirkung gezeigt zu haben. Denn am Wochenende nach Merkels eindringlicher Warnrede tummelten sich noch immer Gruppen von Jugendlichen in den Parks, genossen das warme Frühlingswetter und feierten sogenannte Corona-Partys. Hätte Merkel also noch drastischere Worte wählen müssen?

 

Nein, die Ignoranz und Dummheit einiger Unverbesserlicher lässt sich einfach nicht mit einer Rede bekämpfen. Außerdem kann man Merkels Rede nun wirklich nicht vorwerfen, dass sie schwammig oder missverständlich gewesen wäre. Wenn die sonst so besonnene und rationale Merkel Worte wie die folgenden wählt, muss eigentlich jeder, der noch einen Funken Verstand in seiner Birne hat, begreifen, dass es jetzt ums Ganze, um Leben oder Tod geht: „Es ist ernst. Nehmen Sie es auch ernst. Seit der Deutschen Einheit, nein, seit dem Zweiten Weltkrieg gab es keine Herausforderung an unser Land mehr, bei der es so sehr auf unser gemeinsames solidarisches Handeln ankommt.“ Dass Merkel hier zum rhetorischen Kunstgriff der Correctio greift und damit die Corona-Epidemie mit der schlimmen Zeit nach dem Zweiten Weltkrieg gleichsetzt, ist an Deutlichkeit eigentlich kaum noch zu überbieten. Zumindest wenn man, so wie ich, Merkels bisherige Rhetorik genau analysiert hat und diese Warnung vor dem Hintergrund ihres sonst eher gemäßigten, unaufgeregten Redestils betrachtet. Ich kann mir leibhaftig vorstellen, welche Überwindung es die Kanzlerin gekostet haben muss, diese dramatischen Worte in ihr Redemanuskript zu übernehmen.

Wollte man mit böser Zunge sprechen, könnte man argumentieren, dass Merkel mit diesem dramatischen Weckruf ans Volk ihre bisherige Untätigkeit vergessen machen will und nun den Bürgern den Ball der Verantwortung für den weiteren Verlauf der Epidemie zuspielt. Denn Tatsache ist, dass Deutschland viel zu spät den Ernst der Lage erkannt und zunächst auf die Vernunft und Freiwilligkeit der Menschen gesetzt hat. Während andere europäische Länder wie Italien und Österreich schon längst Ausgangssperren verhängt hatten und die dortigen Regierungschefs vom Krieg gegen Corona sprachen, waren in vielen deutschen Bundesländern noch alle Restaurants und Geschäfte geöffnet und die Bundesregierung vertrat noch immer die Überzeugung, dass man das Virus auch ohne große Einschränkung der Bewegungsfreiheit irgendwie unter Kontrolle bekommen würde.

Doch solch eine berechnende Verschleierungstaktik, die vom eigenen Versagen ablenken soll, will ich Merkel nicht unterstellen. Ich rechne es ihr vielmehr hoch an, dass sie Notstandsgesetze, wie sie schon seit zwei Wochen in Italien gelten, nur als Ultima Ratio der Politik sieht. Es flößt mir Vertrauen in die Standfestigkeit der deutschen Demokratie ein, wenn die Kanzlerin sich angesichts einer solch existentiellen Krise vor die Kameras stellt und erst einmal dem Volk die Entscheidung darüber überlässt, wie es mit der Epidemie umgehen möchte. Sicherlich hat das auch etwas mit ihrer eigenen Biographie als DDR-Bürgerin zu tun, die sie zwischen den Zeilen geschickt in ihre Rede einfließen lässt. Wenn man wie Merkel das Unrecht der DDR-Diktatur am eigenen Leib erfahren hat, ist man vorsichtig damit, den Bürgern mit Freiheitsentzug zu drohen. Nur so lässt sich eine Aussage wie diese erklären: „Für jemanden wie mich, für die Reise- und Bewegungsfreiheit ein schwer erkämpftes Recht waren, sind solche Einschränkungen nur in der absoluten Notwendigkeit zu rechtfertigen.“

Ein Satz, den sich manch ein europäischer Staats- und Regierungschef hinter die Ohren schreiben sollte, der jetzt die Corona-Angst der Menschen ausnutzt, um seine eigene politische Agenda durchs Parlament zu pushen, hart erkämpfte Bürger- und Freiheitsrechte quasi über Nacht abzuschaffen und das Volk in zwei Lager zu spalten (getreu dem Trumpschen Motto: Freund oder Feind, entweder seid ihr für oder gegen mich.). Dieser Politikertyp, zu dem ich auch den ehemaligen Offizier Janez Janša zählen würde, weiß genau, dass sich in solch unsicheren Zeiten viele Menschen nach einem starken, autoritären Führer sehnen. Verängstigte Bürger sind jetzt mehr denn je bereit, die Verantwortung für ihr Schicksal an den Staatslenker abzugeben und wünschen sich, dass er das Steuer nun ganz fest an sich reißt und das Schiff mit harter Hand durch den tosenden Corona-Sturm führt.

Merkel gehört nicht zu diesem Typus. Sie spaltet nicht, sondern spricht in ihrer Rede an vielen Stellen das Wir-Gefühl der Deutschen an. Jetzt ist nicht die Zeit für politische Grabenkämpfe. Jetzt geht es einzig und allein darum „wie wir durch gemeinsames Handeln uns schützen und gegenseitig stärken können“. Merkels Kernbotschaft in diesem Teil der Rede lautet: Nächstenliebe und Solidarität. Sie vergisst auch nicht den vielen Menschen im Land zu danken, die jetzt an vorderster Front für uns alle kämpfen und sogar ihr Leben riskieren. Und dabei beschränkt sie sich nicht allein auf die Ärzte und Pflegekräfte, sondern schließt bewusst auch oft vernachlässigte Berufsgruppen ein: „Und lassen Sie mich auch hier Dank aussprechen an Menschen, denen zu selten gedankt wird. Wer in diesen Tagen an einer Supermarktkasse sitzt oder Regale befüllt, der macht einen der schwersten Jobs, die es zurzeit gibt. Danke, dass Sie da sind für ihre Mitbürger und buchstäblich den Laden am Laufen halten.“ Das sind Worte, die man bisher nur selten aus dem Mund eines deutschen Politikprofis gehört hat. Ich bin wahrlich kein Merkel-Fan, doch hier muss ich vor der Kanzlerin den Hut ziehen.

An solchen und vielen anderen ähnlichen Stellen der Rede, mit denen sie das Gefühl von „Wir sitzen alle im selben Boot und wir schaffen das nur gemeinsam“ heraufbeschwört, zeigt sich, dass sie eben keine Populistin ist, die sich jetzt zu emotionaler Kriegsmetaphorik hinreißen lässt und die Ängste der Menschen instrumentalisiert. Vielmehr präsentiert sie sich als rational denkende Politikerin (ihre naturwissenschaftliche Denkweise als Doktorin der Physik kommt auch in dieser Rede zum Vorschein), die bei der Bewältigung der Corona-Epidemie erst einmal auf Logik und die Vernunft der Menschen setzt. Und auf die Kraft des gesellschaftlichen Zusammenhalts und gemeinsames Handeln. Merkel ist durch und durch Demokratin, auch das wird in ihrer Rede mehr als deutlich: „Wir sind eine Demokratie. Wir leben nicht von Zwang, sondern von geteiltem Wissen und Mitwirkung.“ Die Kanzlerin hat in ihrer langen Amtszeit nicht viele erinnerungs- und zitierwürdige Weisheiten von sich gegeben, doch dies ist eine der seltenen Merkel-Aussagen, die sich jeder Politiker vom Schlage eines Orban oder Trump gerahmt über seinen Schreibtisch hängen sollte.

Merkel findet in ihrer Rede genau die richtige Mischung aus Besonnenheit und warnendem Aufrütteln. Einerseits will sie Panikmache unbedingt vermeiden, andererseits lässt sie jedoch auch keinen Zweifel daran aufkommen, dass sie zur Not auch anders, autoritärer kann, wenn die Bürger ihrem Appell jetzt nicht Folge leisten: „Ich appelliere an Sie: Halten Sie sich an die Regeln, die nun für die nächste Zeit gelten.“ Verdeutlichend fügt sie noch hinzu: „Wir werden als Regierung stets neu prüfen, was sich wieder korrigieren lässt, aber auch: was womöglich noch nötig ist.“

Mittlerweile, eine Woche später, ist dieser letzte Halbsatz leider schon Wirklichkeit geworden. Merkel musste feststellen, dass mehr als nur warnende Worte nötig sind, da viele Deutsche trotz steigender Infektionskurve den Ernst der Lage immer noch nicht anerkennen wollen. Und so wurde am vergangenen Wochenende auch für Deutschland eine umfassende Ausgangssperre beschlossen. Die Dynamik der Corona-Krise schreibt ihre eigenen Gesetze. Die Politik kommt hinter der rasanten Verschlimmerung der Lage kaum noch hinterher, kann nur noch reagieren statt agieren.

Was wird Merkel nächstes Mal verkünden, wenn sie vor die Nation tritt? Wird sie dann noch drastischere Worte wählen? Wird sie neue Einschnitte in die persönliche Freiheit der Bürger bekannt geben?

Im Moment scheint alles möglich. Fest steht nur eins: Sollte die Zahl der Infizierten und Toten weiter so rasant steigen und wir in Deutschland auf italienische Verhältnisse zusteuern, wird sie so eine Rede wie diese nicht noch einmal halten können. Dann muss auch Merkel mit harter Hand zupacken und sich als gute Krisenmanagerin beweisen. Corona ist die größte Bewährungsprobe in ihrer bisherigen Kanzlerschaft, größer als Finanz- und Flüchtlingskrise zusammengenommen. Ob und wie erfolgreich Merkel das deutsche Schiff durch die Untiefen steuert, die in den nächsten Monaten noch vor uns liegen, wird bestimmen, was einmal in den Geschichtsbüchern über die Amtszeit von Frau Merkel zu lesen sein wird.

 

PREVOD: 

Drage sodržavljanke, dragi sodržavljani,

 

koronavirus trenutno dramatično spreminja življenje v naši državi. Naša predstava o tem, kaj pomenijo normalnost, javno življenje, druženje, vse to je postavljeno na preizkušnjo kot še nikoli doslej. Milijoni izmed vas ne morejo na delo, vaši otroci ne morejo v šolo in vrtec, gledališča in kinematografi in trgovine so zaprti in, kar je verjetno najtežje, vsi pogrešamo druženja, ki so bila prej samoumevna. V takih razmerah ima seveda vsakdo od nas veliko vprašanj in veliko skrbi, kako bo šlo naprej.

Na ta nenavaden način se danes obračam na vas, ker vam želim povedati, kakšni nameni nas vodijo – mene kot vašo kanclerko in vse moje kolege v vladi – v tej situaciji, s katero se trenutno soočamo. Takšna je odprta demokracija: da svoje politične odločitve tudi transparentno izrazimo in pojasnimo. Da svoja dejanja čim bolje utemeljimo in jih razumljivo predstavimo. 

Trdno verjamem, da lahko to nalogo uspešno rešimo le tako, če jo bomo vse državljanke in vsi državljani razumeli kot svojo nalogo, kot svojo odgovornost. Zato naj nedvoumno povem:  situacija je resna. Vzemite jo resno. Vse od ponovne združitve Nemčije, ne, vse od druge svetovne vojne naprej, za našo deželo ni bilo takšnega izziva, pri katerem bi bila tako zelo pomembna naša skupna solidarnost.

Rada bi vam povedala, kakšno je trenutno stanje glede epidemije in kako nemška zvezna vlada ter državni organi ukrepajo, da bi v čim večji meri zaščitili vse v naši skupnosti, hkrati pa čim bolj omejili gospodarsko, družbeno in kulturno škodo. Prav tako bi vam rada povedala, zakaj za to potrebujemo vas in kako lahko prav vsak posameznik in vsaka posameznica prispeva k našemu skupnemu cilju. Glede epidemije: pri vseh ocenah in ukrepih se zvezna vlada nenehno posvetuje s strokovnjaki Inštituta Robert Koch in drugimi znanstveniki ter virologi. Po vsem svetu znanstveniki mrzlično raziskujejo, a kljub temu zaenkrat še nimamo učinkovitega zdravila niti cepiva.

Dokler bo tako, obstaja le eno vodilo: širitev virusa je treba upočasniti, okužbe raztegniti čez čim daljše časovno obdobje in si tako pridobiti čas. Čas, ki ga znanstveniki potrebujejo za raziskave in razvoj zdravila ter cepiva. Predvsem pa čas, da bo lahko za tiste, ki zbolijo, čim bolje poskrbljeno.

Nemčija ima odličen zdravstveni sistem, morda enega najboljših na svetu. To nam lahko daje upanje. Ampak tudi naše bolnišnice bi bile v primeru, da bi morale v zelo kratkem času naenkrat sprejeti veliko bolnikov s hujšim potekom okužbe s koronavirusom, močno preobremenjene.

To niso zgolj abstraktne statistične številke, ampak je to oče ali dedek, mama ali babica, partnerica ali partner, to so ljudje. Mi smo skupnost, v kateri šteje vsako življenje in vsak človek. Ob tej priložnosti bi se najprej obrnila na vse zdravnike in zdravnice, na vse, ki delajo v zdravstveni negi ali imajo kakšno drugo funkcijo v naših bolnišnicah in zdravstvu nasploh.

V tem boju nas branite v prvih bojnih vrstah. Prvi vidite obolele in prvi vidite, kako hud je potek nekaterih okužb. In vsak dan znova greste na delo in ste pripravljeni ljudem pomagati. Vse, kar počnete, je izjemno, in zato se vam iz vsega srca zahvaljujem.

Torej: v prvi vrsti gre za to, da virus upočasnimo na njegovi poti po Nemčiji. In pri tem moramo, to je odločilno, vse sile usmeriti zgolj v eno: kako čim bolj omejiti javno življenje. Seveda v razumnih merah: država bo še naprej delovala, še naprej bomo zagotavljali preskrbo z živili, pa tudi gospodarstvo bi želeli ohraniti čim bolj vitalno.

Zato pa moramo omejiti vse, kar bi lahko ljudi ogrozilo, vse, kar bi škodovalo ne le posamezniku, temveč tudi skupnosti. Tveganje, da okužimo drug drugega, moramo zmanjšati na najmanjšo možno mero. Vem, kako dramatične so te omejitve že zdaj: ni več prireditev, sejmov, koncertov, trenutno tudi ni več šole, univerz, vrtcev, ni več igranja na otroških igriščih. Vem, kako hudo posegajo vsa ta zaprtja, glede katerih so se sporazumele država in dežele, v naše življenje, pa tudi v našo demokratično zavest. To so omejitve, kakršnih v Zvezni republiki Nemčiji še ni bilo.

Naj vam iskreno povem: Za nekoga, kot sem jaz, za vse nas, ki smo si tako težko priborili pravico do svobodnega gibanja in potovanj, so tovrstne omejitve lahko upravičene le v absolutno nujnih primerih. V neki demokratični državi jih lahko sprejmemo samo zelo premišljeno in zgolj začasno – toda če hočemo rešiti mnoga življenja, so v tem trenutku nujne. Zato od začetka tega tedna veljajo poostrene mejne kontrole in omejitev vstopa v državo na mejah z nekaterimi našimi najpomembnejšimi sosedami. Za gospodarstvo, tako za velika kot majhna podjetja, za trgovine, restavracije in samozaposlene je že sedaj zelo težko. V naslednjih tednih bo še težje. Zagotavljam vam, da dela zvezna vlada vse, kar je v njeni moči, da bi ublažila gospodarske posledice – predvsem pa, da bi obvarovala delovna mesta. Storili bomo vse, kar je potrebno, da bomo našim podjetnikom in delavcem pomagali prestati to težko preizkušnjo.

In lahko se zanesete na to, da bomo v vsakem trenutku poskrbeli za nemoteno preskrbo z živili, in če se bodo police nekega dne izpraznile, jih bomo ponovno napolnili. Vsem, ki boste hodili po trgovinah, polagam na srce: povsem na mestu je, da imate nekaj zaloge, konec koncev je bilo od nekdaj tako. Toda držite se prave mere. Hrčkasto kopičenje zalog, kot da nikoli več ne bo ničesar, je nesmiselno in navsezadnje povsem nesolidarno.

In naj se na tej točki zahvalim tudi ljudem, ki se jim vse preredko zahvalimo. Tisti, ki v teh dneh v supermarketih sedijo za blagajnami ali polnijo police, opravljajo eno najtežjih del, kar jih trenutno obstaja. Hvala, ker ste tukaj za svoje sodržavljane in dobesedno držite trgovine pokonci.

Zdaj pa k tistemu, kar mi je danes najpomembneje: Vsi vladni ukrepi bodo šli v nič, če ne bomo uporabili najučinkovitejšega sredstva za preprečevanje prehitrega širjenja virusa: in to smo mi sami. Ker lahko virus prizadene vsakega od nas, mora zdaj prav vsak vsakemu pomagati.

Najprej pa moramo to, kar se danes dogaja, vzeti resno. Zdaj ni čas za paniko, vendar pa niti za trenutek ne smemo pomisliti na to, da se nam to ne more zgoditi. Nihče ni nedotakljiv. Vsak od nas šteje, potreben je trud vsakega izmed nas.

Epidemija nam je pokazala predvsem nekaj: kako ranljivi smo vsi, kako odvisni smo od obzirnega vedenja drugih, obenem pa tudi to, kako se lahko medsebojno zaščitimo in okrepimo.

Uspeh je odvisen od vsakogar izmed nas. Virusa nam nikakor ni treba le pasivno opazovati, temveč lahko proti njemu ukrepamo: iz obzirnosti do drugih moramo upoštevati razdaljo. Nasveti virologov so povsem jasni: nič več rokovanj, dosledno in pogosto umivanje rok, najmanj meter in pol razdalje do drugega in stroga omejitev kontaktov s starejšimi, saj so ravno ti še posebej ogroženi.

Vem, kako težko je uresničiti takšne zahteve. Ravno v času stiske si še posebej želimo biti skupaj s svojimi najdražjimi. Vedno je veljalo, da si pozornost izkazujemo z bližino ali dotikom. Toda v tem trenutku moramo postopati ravno obratno. In tega se moramo zavedati prav vsi: V tem trenutku izražamo svojo naklonjenost prav z razdaljo.

Dobronameren obisk, nepotrebno potovanje – vse to lahko povzroči okužbo in temu se moramo zdaj res odpovedati. Obstaja dober razlog, zakaj strokovnjaki trdijo, da se naj stari starši in vnuki v trenutnih razmerah izognejo fizičnemu kontaktu.

Kdor se izogiba nepotrebnim srečanjem, pomaga vsem, ki se morajo v bolnišnicah vsakodnevno spopadati z vedno več primeri okužbe. Tako rešujemo življenja. To bo za nekatere zelo težko, in tudi tu bomo morali poskrbeti za to, da ne bo nihče ostal sam, da bomo kot družba poskrbeli za tiste, ki potrebujejo tolažbo in zaupanje. Kot družina in družba bomo našli drugačne oblike, da si bomo stali ob strani.

Že sedaj obstaja veliko kreativnih oblik, ki kljubujejo virusu in njegovim družbenim posledicam. Že sedaj nekateri vnuki pošiljajo svojim starim staršem podcaste, da se ti ne bi počutili osamljene.

Vsi moramo poiskati nove načine za izkazovanje naklonjenosti in prijateljstva, najsi bo to  prek Skypa, telefonov, elektronske pošte, mogoče spet s pisanjem pisem. Pošta še vedno deluje. Slišala sem za čudovite zgodbe o sosedski pomoči starejšim, ki sami ne morejo po nakupih. Prepričana sem, da smo zmožni narediti še veliko več in kot skupnost bomo pokazali, da ne bomo pustili drug drugega na cedilu.

Pozivam vas, da se držite pravil, ki veljajo v tem času. V vladi bomo nenehno preverjali, katera od njih bi lahko sčasoma omilili, obenem pa tudi, kje bi bilo morda potrebno še dodatno ukrepati.

Situacija se spreminja iz dneva v dan, zato bomo nenehno budni, da bomo lahko po potrebi spremenili smer ali se drugače odzvali. Tudi to vam bomo pojasnili. Zato vas naprošam: ne verjemite nobenim govoricam, ampak le uradnim sporočilom, ki jih vedno tudi prevajamo v različne jezike.

Živimo v demokraciji. Ne vodi nas prisila, temveč naše skupno znanje in sodelovanje. Pred nami je zgodovinska naloga, ki jo lahko rešimo le s skupnimi močmi. 

To krizo bomo premagali, v to sem popolnoma prepričana. Toda kolikšne bodo žrtve? Koliko ljubljenih oseb bomo izgubili? V veliki meri je to v rokah  nas samih. Odzovemo se lahko zdaj, odločno, vsi skupaj. Sprejmemo lahko aktualne omejitve in drug drugemu stojimo ob strani.

Stanje je resno – in povsem odprto.

To pomeni: Ne vse, vendarle pa zelo veliko bo odvisno od tega, v kolikšni meri bo vsak izmed nas discipliniran in v kolikšni meri bo upošteval ter udejanjal pravila.

Pokazati moramo, pa čeprav nismo česa takega še nikoli doživeli, da znamo ravnati srčno in razumno, kajti le tako bomo rešili življenja. Zato pa je, brez izjeme, odgovoren prav vsak posameznik – in s tem mi vsi.

Pazite dobro nase in na svoje najdražje. Hvala vam.

 

Prevedli študentje 3. letnika Nemcistike: Rosvita Ahčin, Neža Cevc, Eva Cvelbar, Meta Česnik, Sara Durić, Lara Fišer, Jošt Joshinaka Gerl, Rok Jeram, Hana Kastelic, Elizabeta Keršič, Jana Kofol, Maida Kovačević, Haris Ljubijankić, Rasmira Marjetić, Zala Podkrižnik, Aleksandra Rošer, Klara Šebenik, Bine Teran, Lea Turšič, Sara Zaccagna, Zala Zgaga, Valentina Žabkar, Petra Žohar pri izbirnem predmetu Prevajanje v slovenščino (mentorica Irena Samide). 

ODDELEK ZA GERMANISTIKO
Z NEDERLANDISTIKO IN SKANDINAVISTIKO

Naslov:
Aškerčeva 2
SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Telefon: +386 (0)1 241 1331
Faks: +386 (0)1 4259 337

Uradne ure:
pon.-pet. 11.00-13.00

Predstojnica oddelka:

izr. prof. dr. Irena Samide

Namestnica predstojnice:

doc. dr. Petra Kramberger

Tajništvo:

Tatjana Györkös

Urednica spletnih strani: 

doc. dr. Andreja Retelj

© 2015 Univerza v Ljubljani - Filozofska fakulteta / Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko

Izdelava spletnih strani: Kreatik.si