V torek, 31. 1., bo ob 17.30 v Slovenj Gradcu svečano odkritje spominske plošče Igorju Šentjurcu, v Sloveniji prezrtemu pisatelju, prevajalcu in novinarju, katerega knjige so v Nemčiji izšle v 10 milijonih izvodov. Ob 18. uri bo sledila okrogla miza, na kateri bodo sodelovali naša kolegica in velika poznavalka Igorja Šentjurca, prof. dr. Mira Miladinović Zalaznik, ter zgodovinarja prof. dr. Peter Vodopivec in prof. dr. Aleš Gabrič. Prijazno vabljeni!

Prof. dr. Mira Miladinović Zalaznik takole piše o Šentjurcu (1927-1996): 
Igor Šentjurc se je rodil 31. 1. 1927 v Slovenj Gradcu. Oče je bil učitelj matematike, direktor meščanske šole in vodja Sokola, mama učiteljica matematike in slikarka. Leta 1937 so očeta iz političnih razlogov premestili na Ptuj, od koder je bil leta 1942 poslan na prisilno delo v Nemčijo, mama s 3 otroki pa v Avstrijo. Leta 1945 so Igorja poslali na fronto, od koder je dezertiral in prišel kot ruski vojak preko Madžarske v Jugoslavijo, kjer se je priključil partizanom. Po vojni je moral k vojakom, leta 1949 pa je dobil mesto pomočnika odgovornega urednika pri tedniku za šport Polet, poleg tega pa je tudi literarno ustvarjal. Izdal je črtico Eden proti vsem (1952) o mladem likvidatorju, ki mora po nalogu Udbe izslediti domobranca in ga likvidirati. V Ljubljani so načrtovali izid Novel štirih (Šentjurc, Kovačič, Hieng, Bohanec), ki pa zaradi tega, ker je Šentjurc padel v nemilost, niso nikoli izšle. Izšle so

Pesmi štirih (1953), ker noben izmed štirih pesnikov takrat ni bil problematičen, ostali trije pripovedniki pa so tudi dobili svojo knjigo Novele (1954) – brez Šentjurca.

Leta 1952 postane Šentjurc odgovorni urednik revij PPP (Poletove podobe in povesti), ki naj bi bila športni list. Šentjurc je povečal njen format in uvedel literarno prilogo, kjer je objavljal črtice mladih slovenskih avtorjev (Lojze Kovačič, Žarko Petan, Boštjan Hladnik) ter romane v nadaljevanjih izpod peres angleških in ameriških avtorjev ter prve stripe Mikija

Mustra. Objavljal je tudi politične in gospodarske reportaže o nerazvitih slovenskih krajih, pa tudi o poboju poljskih oficirjev v Katynu, ki so ga zakrivili Sovjeti, o prebegu romunskih graničarjev, o uporu in generalni stavki v Vzhodnem Berlinu 26. junija 1953, ki sta ga prispevala nemški novinar in fotograf. Zaradi takšnih člankov se je dvignila naklada časopisa od 6.000–7.000 na več kot 120.000. Šentjurcu so oblasti zagrozile z ukinitvijo lista – zaradi pomanjkanja papirja. Šentjurc je pozival svoje bralce k protestom zoper takšen ukrep. Razmere so se zaostrile in Šentjurc je dobil namig, naj odide v Nemčijo. Vzel ga je resno, saj je poznal zgodovino Šterntala – Strnišča (danes Kidričevo) in Golega otoka. Konec poletja

1953 se je odpravil v Nemčijo. Slovenski časnik Ljudska pravica – Borba je 15. oktobra 1953 objavil novico, da je Šentjurc svojemu uredništvu poslal pismo, v katerem mu sporoča, da je v Nemčiji prosil za politični azil. Avtor T. B. ga je v rubriki Pisma bralcev, ki je sploh ni bilo, očrnil kot nekoga, ki je prepisoval iz nemških in avstrijskih listov in bil sploh zelo malomeščanski. 16. 10. 1953 je PP izšel zadnjič, nadomestil ga je TT.

Šentjurc je v Nemčiji pristal v taborišču za politične begunce v Perchi ob Štarnberškem jezeru na Bavarskem. Sprva je delal kot zastopnik za prodajo knjig, kmalu pa je začel pisati v nemščini in si nadel psevdonim Igor iz Perche. Svoj prvi roman, kriminalko Der Teufel braucht Liebe (Vrag potrebuje ljubezen, 1956), je podpisal kot Igor Georgew, kar je približek slovenskemu Šentjurcu.
V štiridesetih letih literarnega ustvarjanja je napisal okoli 25 romanov, ki jih je podpisal kot Igor von Percha, Igor Georgew in Igor Šentjurc. Nekaj romanov je izšlo kot podlistek v znanih revijah Quick, Stern in Bunte Illustrierte. Po romanu Bumerang je bila leta 1959 posneta filmska kriminalka s Hardyjem Krügerjem v glavni vlogi. Od takrat je redno sodeloval pri pisanju in lektoriranju scenarijev. Napisal je tudi mladinsko knjigo Luka auf langer Reise. Eine wahre Hundegschichte (Luka na dolgi poti. Resnična zgodba o psu, 1992). V Nemčijo je pripeljal kraškega ovčarja in nekaj časa gojil postrvi, od česar je tudi živel s svojo osemčlansko družino.

Njegova nemščina je kultivirana, zgodbe so napete. V vsakem romanu obravnava še kakšno posebno temo: homoseksualnost, žensko kot nosilko pozitivnih družbenih sprememb, tajne službe vzhoda in zahoda. Vrh njegovega ustvarjanja predstavlja cikel romanov iz prelomnega časa, ki naj bi izšel v 10 knjigah. Zajele naj bi sodobno družinsko sago v obdobju

100 let. V objavljenih treh zgodovinskih romanih Feuer und Schwert (Ogenj in meč), Im Sturm (V viharju) in Vaters Land (Očetova dežela) tematizira prvo svetovno vojno na

Balkanu, povojno obdobje na Balkanu in v Nemčiji ter špansko državljansko vojno. Najšibkejše delo tega ciklusa, ki ga tudi ni sam dokončal, je zadnji roman, ki je izšel tudi v slovenskem jeziku.

V Nemčiji je Šentjurc postal avtor uspešnic, skupna naklada njegovih del znaša 10 milijonov. Preveden je bil v angleščino, amerikanščino, francoščino, nizozemščino, portugalščino, danščino, hebrejščino in finščino. Svoje prve slovenske knjige ni doživel več, saj je bila objavljena šele 2001. Danes ga v Nemčiji še vedno berejo in pripravljajo njegove elektronske knjige. Pri nas je žal še vedno poznan samo po svojem nedokončanem romanu in nekaj vrhunskih črticah in novelah v slovenskem jeziku, ki so komaj dostopne.